Za ljudsko pravljico je značilno, da so v njej shranjena sporočila, ki so povezana s človekovimi življenjskimi izkušnjami in domišljijsko obdarjenostjo. Je stvaritev ljudskega duha, ki se v njej ohranja iz roda v rod. V preteklosti ko še ni bilo televizije, radia, interneta in še mnogo najrazličnejših javnih občil, so se ljudje kratkočasili, da so si izmišljali pravljice in si jih med različnimi priložnostmi pripovedovali med sabo. Tako so krožile od ust do ust, s popotniki in preseljevanjem ljudi so potovale iz dežele v deželo. Pri tem so se seveda spreminjale, saj so jih pripovedovalci prirejali po svoje, tako kot se zgodi z vsakim ustnim izročilom. Metka Kristan, prof. razrednega pouka na OŠ Bojana Ilicha v Mariboru ter ljubiteljska kamišibajkarka, bo slovenske ljudske pravljice pripovedovala s pomočjo kamišibaj gledališča. To je staro poulično gledališče, ki se je v obliki, kot ga poznamo danes, pojavil okoli leta 1929 na Japonskem. Kamišibaj je umetnost pripovedovanja zgodb ob slikah, ki se nahajajo v malem lesenem odru (butaj). Pripovedovalec (kamišibajkar) ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi.

Address
Maribor, Mladinska ul. 13, Slovenia