ZGODOVINA NASTANKA PREDPASNIKA

Domneva se, da so se pojavili prvi predpasniki pri moških iz starega Egipta, ki so bili v službi, pa tudi pri faraonih, da bi poudarili svoj status. Predpasnik je izgledal kot draperijska tkanina, pritrjena na usnjeni pas. Kasneje je predpasnik postal širši, tako da ga je bilo mogoče oviti okoli telesa in ga pripeti spredaj. Kroj tega »lažnega« krila je lahko trapezoiden ali trikoten.

Stari Grki so nosili tudi predpasnik, ki se ga je pritrdilo na dno bluze - hiton. Prebivalci Krete pa so se imeli asimetrični predpasnik, s katerim so si pokrivali noge do kolena, okraševali pa so jih z vezenimi vzorci.

 V starem Rimu so vojaki, gladiatorji in duhovniki prav tako nosili predpasnik.

V srednjem veku se je povsod v Evropi začela širiti uporaba predpasnika. Kot del uniforme je postal sestavni del delovnega oblačila kovačev, čevljarjev, trgovcev, kuharjev in različnih drugih obrtnikov (povzeto po: https://sl.refertimacuan.com/3942875-the-history-of-the-apron-from-antiquity-to-modern-times).

PREDPASNIKI ZA ŽENSKE

Predpasniki so že v preteklosti postali okras za žensko obleko ob različnih  praznovanjih in dogodkih. Predpasniki so bili obarvani, dvojni, z bogato oblogo, z dodano  čipko in vezeninami. Moda je kmalu narekovala obvezno prisotnost predpasnika.  Predpasnik je bil običajno zavezan na zadnji strani.

V posebnih primerih je bil predpasnik pritrjen na dežni plašč kot modni dodatek. Kasneje je nošenje predpasnika postalo tradicija tudi med »navadnimi ljudmi«. Kmečka dekleta so prav tako začele nositi predpasnike in to predvsem zaradi zaščite  svojih oblačil. Narejeni so bili iz preprostih in lahkih materialov, kot so lan ali belo platno. Bogate dame pa so nosile predpasnik iz muslina s čipko ali vezeninami (povzeto po: https://sl.refertimacuan.com/3942875-the-history-of-the-apron-from-antiquity-to-modern-times).

Zgodovina predpasnika kot okras bogatih žensk se je končala po prvi svetovni vojni. Ženske so prevzele gospodinjske obveznosti, predpasnik pa je postal element industrijskih oblačil.

PREDPASNIKI ZA OTROKE

Treba je omeniti tudi predpasnike za otroke. V 16. in 17. stoletju so bili otroci, tako dekleta kot fantje, oblečeni enako. Del otroških oblačil je predstavljal tudi  predpasnik z manj dekorativnimi elementi, v nasprotju z elementi garderobe za odrasle ženske. Otroški predpasniki so služili predvsem kot  zaščita obleke pred umazanijo in prahom. Toda predpasnik je bil vseeno  očarljiv in lep. (povzeto po: https://sl.birmiss.com/zgodovina-predpasnik-od-antike-do-sodobnosti/ ).

Kasneje  so se  začeli uporabljati predpasniki tudi kot del šolske uniforme.

V Rusiji se je že v letu 1896 pojavila prva šolska uniforma za dekleta. Sestavljala jo je stroga obleka in pa seveda predpasnik. Po revoluciji so se šolanju pridružili tudi kmečki otroci in šolska uniforma je bila pozabljena. In šele leta 1948 se je predpasnik vrnil k šolski uniformi.

PREDPASNIK PRI DOMAČIH OPRAVILIH V SLOVENIJI

Predpasnik je oblačilo naših prednic, precej izpostavljen kos oblačila, ki je bil pogosto izjemno narejen. Služil je zaščiti oblačil pred umazanijo in so ga lahko gospodinje hitro oprale.

Znana imena za predpasnike po slovenski deželi so predprt, predpas, pripas, predprtnik, prednik, zastor, opas, burtah, birtoh, birtah, firtoh…

V 18. stoletju po Sloveniji najdemo predvsem bele predpasnike, redkeje barvne. Predpasniki so bili narejeni iz domačega platna, po navadi ožji, iz ene širine blaga, ter razmeroma dolgi. V pasu niso bili bogato nagubani, beli, večino brez okrasa, ali pa je bil okrašen le spodnji rob s čipko.

Okrog leta 1880 so predpasnike okraševali z rdečim vezenjem. Beli predpasnik je veljal kot nekakšno slavnostno obredno oblačilo (nevesta in družica), predvsem na Štajerskem. Na Gorenjskem je v tistem času veljalo, v kakšni barvi ima žena krilo, ima tudi predpasnik.

Predpasnike iz domačega platna so v 19. stoletju barvali doma in so bili namenjeni domači uporabi. Zilijanke so imele svoj burtah, ki je bil po celotni dolžini drobno naguban, pod njim pa so nosile še en predpasnik s čipko, ki se je videla izpod burtaha.

Vsakodnevna oblačila žena so bila skromna, ponošena in sestavljena iz starih kosov oblačil. Predpasniki so bili temnejše barve, po navadi iz najcenejšega, potiskanega blaga, frštajna. Lepši so bili iz črnega kolota ali šetena, ki se je svetil. Te so nosile ob nedeljah popoldne.

Pogosto je bil predpasnik del praznične obleke, tako pri deklicah, kot tudi pri starejših. Praznične obleke so oblekli ob nedeljah in praznikih, npr. za k maši, birmi, k poroki. Večinoma so bila oblačila v temnejših barvah. Namesto predpasnika so nekatere preko pasu zavezale židan trak, širok med 5 in 10 cm, ki so ga zadaj zavezale v široko pentljo.

Na prelomu iz 19. v 20.stoletje so si nad krilom pogosto zavezovale predpasnike, izdelane iz finejšega blaga (šatena) in obšite s čipko. Zavezovale so ga široko čez boke, zadaj s pentljo. Po 1. svetovni vojni so ženske začele počasi opuščati tradicionalna temna oblačila ter nošenje predpasnika. Starejšim ženskam pa je vsakodnevno nošenje predpasnika ostalo v navadi še tudi v 20. stoletju   ( Tadeja Kuhar: Moška in ženska kolekcija na temo »Spominjam se babičinih oblačil«, diplomsko delo, Naravoslovnotehniška fakulteta, Ljubljana, 2015).

VLOGA PREDPASNIKA V SODOBNEM ŽIVLJENJU

Danes predpasnike, tako kot prej, uporabljajo različni obrtniki, kot so čevljarji, krojači, mizarji, kovači, peki in drugi. Na voljo so tudi predpasniki za čistilce, prodajalce, natakarje, frizerje in gospodinje.

Prav tako ga uporabljamo doma, kot zaščito pri gospodinjskih opravilih, še posebej pri kuhanju.

Predpasnik je spremljal človeka praktično od rojstva do smrti. Služil je kot zaščita oblačil pri delu, a tudi na uradnih družinskih fotografijah iz začetka prejšnjega stoletja je prisoten. Koristno so uporabile predpasnik tudi tečajnice na kuharskih tečajih ali turističnih prireditvah.

Posebnost je bil predpasnik, ki so ga gospodinje lahko nosile na obeh straneh. Če so jo presenetili obiski, je umazan predpasnik hitro zamenjala s svežim, lepšim. Če pa ni bilo časa,  je predpasnik le obrnila na drugo stran.

Predpasnik se je nosil tudi ob posebnih, svečanih priložnostih kot na primer: krst, birma, ohcet.

Navadno je imel predpasnik tudi velike žepe: za robec, denar, semena, skorjico kruha ali tajno pisemce.

Kaj pa danes?

Profesionalni sodobni predpasniki, ki jih ponujajo proizvajalci, so izdelani za posamezne poklice s posebnimi zahtevami. Glavno merilo je prisotnost in priročna postavitev žepov. Pomembno je tudi, da ima predpasnik univerzalno velikost in ga je mogoče namestiti na katero koli obliko, ne predolgo in prosto gibljivo. Na predpasnikih na zahtevo se uporabljajo različni napisi in logotipi. Material za predpasnik je trajen, saj se izdelek pogosto izrablja.

O IZDELAVI NAŠIH PREDPASNIKOV

Pri pouku smo se, v okviru izbirnega predmeta Likovno snovanje, lotili izdelave naših predpasnikov. Uporabili smo bombažno blago za osnovni del predpasnika. Najprej sem narisala skico svojega predpasnika, nato sem skico prenesla na blago in po modelu izrezala. Za celoten predpasnik sem izbrala karirast vzorec, ki sem ga narisala neposredno na blago s posebnimi tekstilnimi barvami. Predpasnik krasi tudi velik, sredinski žep na prednji strani. Ta je porisan s pomočjo sitotiska, izbran motiv je »sadje in zelenjava«.

Prvič sem se srečala s tehniko sitotiska. Kaj je sitotisk?

Sitotisk je tehnika tiska, pri kateri dizajn prenesemo na mrežico (sito), ki ima svetlobno občutljivo zgornjo plast. Film onemogoči ultravijolični svetlobi osvetlitev sita in na teh mestih se oblikuje oblika zasnove. Artikel, ki ga želimo tiskati, postavimo pod sito, nakar s prenosom barve skozi mrežico ustvarimo odtis. S to tehniko lahko tiskamo le ravne površine. Večino izdelkov lahko tiskamo večbarvno. Ta tehnika je predvsem primerna za tekstil in izdelke iz poliestra, kot so dežniki, torbe, darilne vrečke, …(https://sl.wikipedia.org/wiki/Sitotisk).

ZAKLJUČEK

V nalogi sem predstavila uporabo predpasnika v preteklosti in v današnjem času.Poiskala sem tudi podatke o tem, kako so predpasnik uporabljale gospodinje in žene na Slovenskem v preteklosti.

Predpasnik ima in je imel velik praktičen pomen, je iz trpežnega materiala, ki se ga lahko pogosto pere in to tudi pri višjih temperaturah. Tudi jaz občasno uporabljam predpasnik. Moj domači predpasnik je dodatno polepšan – izvezeno je tudi moje ime, je pa iz mešanice bombaža in lanu. Predpasnik, ki ga izdelujem v šoli, pa bo imel posebno mesto – kroj, motiv in izdelava je plod moje ustvarjalnosti in z velikim veseljem sem se lotila izdelave. Veselim se tudi preizkusa njegove uporabne vrednosti…

Literatura in viri

• https://sl.puntomarinero.com/the-history-of-the-apron/
• https://www.aussiechef.com.au/blog/history-of-aprons/
• Petra Frank: Digitalizirane ilustracije v oblačilih, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Ljubljana, 2018
• Tadeja Kuhar: Moška in ženska kolekcija na temo »Spominjam se babičinih oblačil«, diplomsko delo, Naravoslovnotehniška fakulteta, Ljubljana, 2015
• Reneja Borštnar: Kuharska knjiga z ovojnim predpasnikom, diplomsko delo, Naravoslovnotehniška fakulteta, Ljubljana, 2020
• Kaj je sitotisk https://sl.wikipedia.org/wiki/Sitotisk).