GRAD BRANEK

Učence 2. in 3. razreda je pritegnila preteklost gradu ter življenje na gradu, katerega imamo v neposredni bližini. 

Odločili smo se, da poiščemo glavne točke preteklosti gradu.

Sledili smo ciljem:

• učenci spoznavajo ožje družbeno okolje,
• oblikujejo in dojemajo spremembe v kraju in načinu življenja,
• razvijajo pozitivna čustva in občutek pripadnosti svojemu narodu ter ljubezen do kulturne dediščine,
• odkrivajo pomen gradu za življenje ljudi v preteklosti.

a) ODPRAVILI SMO SE V KNJIŽNICO IN BRSKALI PO LITERATURI:

Objekt je zaščiten kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Grad stoji na jugu vasi Branoslavci v Občini Ljutomer. Od nekdanjega gradu, ki se je razvil iz staroslovenskega branišča, sta v današnjem času ohranjena le še severni trakt in grajski marof.

Visoko starost gradu dokazuje staro slovensko ime Branek, ki izhaja iz besede branik. Na tem mestu naj bi v 13. stoletju stal obrambni stolp. Poznejši grad, ki so ga postavili Nemci, je dobil nemška imena, kot so Maylegg, Maleck in Malleg. Pod gradom ležeča vas je dobila ime po gradu. V tem času je bil lastnik vitez Bertold. V 15. stoletju so bili lastniki gospodje Pernečki – Branečki, ko je vodja Albrecht peti Ortolfu Branečkemu leta 1431 podelil grad. Ob koncu 16. stoletja je na mestu starega obrambnega zidu grad postavil Janez Mailgräber. Leta 1618 so ga povzdignili v viteški stan, leta 1622 pa mu je cesar Ferdinand II podelil naziv baron von un zu Maylegg. Mailgräber se je poročil z Lizo, baronico Schrott in Kindberg. Po smrti Janeza Mailgräberja je lastnik gradu postal sin Salomon. Njegova hči se je leta 1650 poročila s kancelarjem Tomažem Ignacijem Maurerjem. Leta 1658 sta se z ženo preselila v Branek. Po smrti je grad prevzel sin Tomaž Ignacij. Z ženo Marijo sta imela tri otroke. Umrl je leta 1693. Z oporoko je za naslednika določil sina Jurija Ignacija Antona. Ker je bil ta ob smrti očeta star le pet let, je bil kot skrbnik graščine določen sorodnik Karol Ferdinand Schoffmann. Po smrti Karola je bil Jurij razglašen za polnoletnega. Leta 1727 je umrl in za sabo pustil dve mladoletni hčeri, Ano Marijo Eleonoro in Marijo Jožefo. Hčerama so določili varuha Karola Leopolda, barona Gabelhofna, ki je gospodaril naslednjih štirinajst let. Po smrti Karola in njegove vdove v letu 1744 se je hči Ana Marija Eleonora poročila z grofom Francem Ksaverjem Codroipom. 4. novembra 1744 je Ana s soprogom Francem postala edina lastnica gradu. Ana in Franc sta živela v Italiji, z gradom Branek pa so upravljali skrbniki. Codroipovi so bili lastniki do leta 1903. Na silvestrovo leta 1925 je grad pogorel. Domnevno naj bi takratni lastnik Bratuša grad namenoma požgal, da bi se polastil visoke zavarovalnine. Zatem so grad kupili trije doseljenci iz Prekmurja – Berden, Joha in Mikolič, ki so grad predelali v enonadstropno stavbo pravokotne oblike.

Danes je grad v zasebni lasti, razdeljen je na dve stanovanji.
Sredi 19. stoletja je bil grad eden izmed najimenitnejših v okolju. Obsegal je 65 sob, gledališče, kapelo z zvonikom.

b) MAKETA GRADU.

c) INTERVJU IN POGOVORI Z BABICAMI, DEDKI, STARŠI, VAŠČANI:

1.     Kateri/a baron/ica je ostal/a ljudem v spominu?

2.     Povprašaj starejše ljudi, kaj vedo o gradu.

3.     Morda se spomnite kakšne zanimivosti?

- Najbolj zanimiva je bila, da je bil deček bolan, star 8 let (leta 1921), mislili so, da bo umrl. Baronica je to izvedela in s konjem prijahala na dečkovo kmetijo in ukazala, da ga morajo povijati v neko zelišče, znova in znova, tri dni. Tako je deček ozdravel, le na levo uho je oglušel. Ta baronica je kadila fajfo, po obrazu je bila poraščena, konja je jahala kot pravi moški.

           Ko je bila že stara, je prišla na obisk v Branoslavce, leta 1970.

- Pod gradom je bil peskokop, danes nedostopen, od 1960 do 1965 so domačini kopali pesek, ga naložili na vozove, odpeljali v Križevce pri Ljutomeru, ga spet nalopatali na vagone in ga prodajali v Celje. Imenovali so ga »Rudnik belega peska«. Dnevno so ljudje nakopali 40 ton.

- Domačini pravijo, da je od gradu proti Lukavcem bil tunel.

d) USTVARJANJE DRUŽABNE IGRE (utrjevanje in ponavljanje novo pridobljenega znanja).

Potek igre: Igralec vrže kocko in se za število pik premika po poljih naprej. Če pristane na obarvanem polju, vzame kartico s kupčka in sledi zapisanim navodilom. Če pristaneta dva igralca na istem polju, potem drugi igralec vrže prvega na začetek igre. Zmaga tisti, ki prvi pride na grad.

Literatura:

1. Kovačič, F. 1926. Ljutomer, Zgodovina trga in sreza, Maribor: Zgodovinsko društvo.