CIMPRANA HIŠA
CIMPRAČA
Učenci 2. in 3. razreda smo se lotili raziskovanja naše tipične panonske kmečke hiše, cimprače.
Njene značilnosti so:
- da je tesana, oz. cimprana iz brun,
- ometana z ilovico,
- beljena z apnom,
- krita s slamo.
Ogledali smo si iz kakšnega materiala je bila in kako so jo naši predniki gradili.
a) Nekoč so stavbe gradili z gradivi, ki so bila pri roki - les, ilovica, slama. Bližnji gozd je dal les, ilovico so izkopali ob hiši, slama pa je ostala po mlačvi. Iz hrastovih debel so stesali masivna temeljna brvna cimpra. Štirje podseki so sestavljali osnovni venec cimpra. Čeprav so bili iz trpežnega lesa, so jih zaradi vlage podlagali s hrastovimi panji, kamnom in opeko. Na podseke so položili venec nekoliko krajših borovih ali smrekovih ravnih brven, ki so jih na konceh, v vogalih vcepljali in jih tudi v sami steni vezali med seboj z lesenimi klini. Konci štapanih brven segajo čez stene in tvorijo na zunanjih vogalih obliko dvojnih stopnic. V cimpru je bilo 12 vencev.




b) Ostrešje se je imenovalo rušt na škarišča. Dve poševno stoječi sohi sta spodaj vcepljeni v prečne tramove, ki ležijo na stenah, zgoraj pa sta spojeni z dolgim lesenim klinom v škarje, v katerih leži strešni tram ali sleme. Na slemenih so viseli pari s klini vezanih okroglih lemezev, ki so spodaj pritrjeni na prigred in segajo do spodnjega roba kapa. Na lemeze so bile pribite late, katere so nosile slamnato streho.
c) Za kmečko hišo je bila značilna slamnata streha na čop. Kako je nastala?
Najprej so snop ržene slame razporedili po letvah na ostrešju. Nato so nanjo položili dolgo palico, ki so jo skupaj s slamo privezali k letvam. Kot vezivo so uporabili vrbo (pintovec). Tako so nadaljevali do vrha, plast za plastjo. Na vrhu so zaključili s slamnato vetrnico, ki so jo pritrdili na ostrešje s tankimi lesenimi klini.
Tako streho kot stene so skonstruirali tako, da niso porabili niti enega žeblja, vse je bilo speto z lesenimi klini.
d) Lesene hiše so morali zaradi slabega lesa ometavati z blatom. Predvsem so z njim mašili reže med vodoravno položenimi bruni. Hišo so pobelili z apnom. Zunanje stene so do višine 60 cm pobarvali s svetlo modro barvo, da perutnina ne bi skljuvala apnenca. Z apnom prebarvane stene so opravljale higiensko vlogo.
e) Okna so bila majhna, lesena s preprostimi lesenimi polknicami.

f) Hiše na našem ozemlju so bile revne, saj so jih postavljali siromaki.
NAMEN RAZISKAVE
je bil, da poiščemo in zberemo čim več pomembnih podatkov o cimpračah.
- S pomočjo staršev smo se podali iskat ali v naših vaseh obstaja kakšna cimprana hiša ali pa vsaj njeni ostanki.
Nekaj smo jih našli v propadajočem stanju, obstoj teh hiš smo prikazali na zemljevidu z rdečimi pikami.

- Z lastniki smo opravili intervju in izvedeli, da so to hiše njihovih babic in dedkov, da nimajo denarja za obnovo in da jih bodo porušili. Hiše samevajo, nekaterim služijo kot skladišče za kramo ali pa so jim dobesedno v napoto.
Ugotovili smo, da je cimpranih hiš v našem šolskem okolišu zelo malo in še te propadajo, ker je obnova draga.
- Izdelali smo maketo vasice »Cimprane hiše v prihodnosti«. Učenci so jim raje rekli »blatna hiša«.



- Izdelali smo maketo cimprane hiše, kot so jo gradili nekoč.



- Izvedli smo literarni natečaj za najboljšo izštevanko, katero bomo uporabljali pri pouku.
Cimprača na bregu stoji
in se nam v grabo smeji.
En, dva, tri,
do nje pojdeš ti!
VEDENJE O DEDIŠČINI, SKLEPNE MISLI IN PREDLOGI
Ker se vrednot in pomena te dediščine odrasli ne zavedajo, je ostal le spomin. Varovati bi jih morali kot kulturne spomenike, kot priče na težko preteklost našega ljudstva. Potrebna bi bila pomoč širše družbe, kajti velika škoda je, da tovrstna dediščina propada pred našimi očmi. Marsikatero staro stavbo, ki je prazna in je ne uporabljajo več, bi se dalo primerno preurediti, v muzejsko ali turistično dejavnost. Spoštovanje dediščine, skrb in pripravljenost, da jo ohranjamo, morajo biti vgrajene v vse naše družbeno načrtovanje, odločanje in delovanje. Občina bi morala v razvojnih načrtih v pogledu prostorskega urejanja, namembnosti objektov, povezovanja interesa in po tej poti zagotavljanja sredstev vključiti pomembne objekte, saj je upravičeno in obetavno kulturno dediščino ohranjati, jo vključevati v družbeno reprodukcijo in krepiti njeno varstvo. Ker je to pomemben pokrajinski element, bi bilo prav, da bi se tej tematiki posvetilo več pozornosti.
Literatura:
- Bogataj, J. (1992). Sto srečanj z dediščino na Slovenskem, Prešernova družba, Ljubljana.